Apokalipsa

O razstavi

Razstavo ARTknjiga si je zamislilo življenje pri neki založbi, tako kot teče – in se nikakor ne vleče.

Založba KUD Apokalipsa (prej založba Društvo Apokalipsa) se je v slabem dvajsetletju obstoja razvila v občudovanja vreden ustvarjalni sestav, v katerega so se vključili tudi grafični oblikovalci (in še drugi – slikarji, fotografi ipd.) iz več evropskih držav, pa tudi različnih profesionalnih naravnanj in interesov.

Po nekaj letih delovanja in iskanja prave podobe se je v krogu navdušencev KUDa Apokalipsa pojavil Slavoljub Stanković, grafik, ki je s svojo prefinjeno oblikovno vizijo začrtal pot za Apokalipsine izdaje za leta naprej, celo za desetletja, ki sodijo tudi na prelomnico med »vročima« tisočletjema. Kljub pospešenemu razvoju tega obdobja – s tehnološkimi in komercialno podkrepljenimi spremembami vred – ter hitremu razvoju likovnih in grafičnih prijemov v svetu je Stankoviću uspelo določiti »univerzalno« grafično obliko revije Apokalipsa in obliko osnovnih zbirk, v katerih se je – skupaj s tistimi, ki so jim sledile – nabralo skoraj 200 knjižnih naslovov, ki jih je založba pripeljala v slovenski knjižni prostor, a tudi v širše polje. Poseben izziv za estetiko sedanjosti je zbirka HAIKU s svojim v naravo zazrtim in iz narave žanra izhajajočim minimalističnim, a obenem velikodušnim oblikovanjem, ki zna nagovoriti in pritegniti tako amaterje kot prvovrstne profesionalce na področju knjižnega oblikovanja.

V krog ustanoviteljev KUDa Apokalipsa spada tudi grafični oblikovalec Boris Baćić, ki je nase – v intencah že zastavljene grafične matrice – prevzel dolgoletno oblikovanje naslovnic, vizualnih vsebin, torej likovnih ali fotografskih blokov pri reviji Apokalipsa. Njegov osebni vložek v stripovske dejavnosti je v krogu KUDa in založbe Apokalipsa nepogrešljiv. Je ne le njihov glavni organizator, koordinator in mentor, temveč tudi zagnan oblikovalec izdaj HAIKU-STRIP v obliki posebnih revijalnih prilog in samostojnih knjižic; njihova serija se je letos ustalila pri številki šest.

V ta odprti krog, ki je povezan še s, tako rekoč, »študentskimi« časi KUDa Apokalipsa v prejšnjem stoletju, je leta 2003 vstopila slovaška grafična oblikovalka Eva Kovačevičová-Fudala, ki je v Apokalipsin grafični (samo)izraz – spet v že zastavljenih intencah – z občutkom vpeljala svoj edinstveni profesionalni rokopis. Podpisana je pod grafično vizualizacijo mednarodnega projekta REVIJA V REVIJI, zlasti pa pod knjižno zbirko FRAKTAL, ki je z omenjenim projektom, vsaj v prevodnem delu, povezana in v kateri je do dandanes izšlo 30 knjižnih naslovov domačih in tujih avtorjev. Poleg profesionalne spretnosti oblikovalke sta zbirki vtisnila prepoznavnost žepna oblika ter individualen likovni in oblikovalski pristop k slehernemu naslovu, tudi v čisto človeških kategorijah upoštevanja neke bližine, topline in zaupnosti pri intimnem povezovanju bralca z besedilom.

Posebno poglavje v celotni zgodbi pa je poseg Andraža Tarmana, najmlajšega od oblikovalcev, v grafično podobo revije. Njegove grafične metamorfoze znaka oziroma logotipa revije, sprememba fontov, pa tudi prerazporeditev vsebin v prostoru nekega knjižnega artefakta, so prispevki – v ta mnogostranski dialog – za zdaj zelo svežega datuma. Vodila jih je, med drugim, skrb za simbolni profil in vizualno, s tem pa tudi čustveno samopodobo ali ozračje revije s precej izzivalnim naslovom; naslovom, ki v sebi skriva najmanj dve protislovni plati tega časa: za ene katastrofo, za druge razodetje oziroma odstiranje (prikritih vsebin in svaril). Prihodnja leta pa bodo pokazala, koliko je bilo to grafično početje »univerzalno« in tudi sprejeto. Recimo enako kot tisto na začetku, ko je založba KUD Apokalipsa začenjala iz nič, zelo hitro pa ji je uspelo prekoračiti svoj Rubikon (prvinskih zagonov in mladostnega družbenega angažmaja), in znašla se je v središču najbolj razčiščenih, osmisljenih in učinkovitih, grafičnih in vsebinskih, pobud ter profesionalno izpeljanih zavez do javnosti na področju knjige.

Del razstave je posvečen tudi individualni predstavitvi oblikovalcev, združenih okrog KUDa Apokalipsa. Prikaz njihovega delovanja v podobi praktičnih dosežkov, seveda knjig in grafičnih plakatov, ponuja kratek sprehod po nekaterih tokovih knjižnega oblikovanja s konca 20. in začetka 21. stoletja v teh krajih. Srečevanje in prekrivanje posameznih pristopov tudi na mednarodnem polju pa je zagotovo še en nezanemarljiv vidik, ki ga odpira in podpira razstava »ARTknjiga«.

Razstavo smo vsebinsko zastavili in pripravili tudi v okviru dogajanj, ki so tako ali drugače povezana s projektom Ljubljana 2010 – svetovna prestolnica knjige. Z njeno umestitvijo na Kras pa smo želeli poudariti, da celo Ljubljana ni samo Ljubljana, ampak je več kot Ljubljana – v objemu z drugimi in drugačnimi.

dr. Stanislava Repar

O avtorjih razstave

Eva Kovačevičová-Fudala, rojena 1955. v Bratislavi, je slovaška oblikovalka. Visoko šolo grafičnega in knjižnega oblikovanja je končala v Leipzigu, ukvarja se s knjižno in revijalno tipografijo in vizualnim oblikovanjem. Avtorica grafičnega oblikovanja pri revijah Slovenské pohľady, Slowak Review, Slovenská hudba, Slovenský národopis, A&M Veterán, Monitor polonijny; danes deluje kot grafičarka revij Romboid, Revue svetovej literatúry in Tvorba. Knjige z njenim oblikovalskim podpisom izhajajo pri založbah KUD Apokalipsa (Slovenija), Tatran, Slovart, Forza, pri Slovaški akademiji znanosti in drugod. Je dobitnica več nagrad v tekmovanju »Najkrajšia kniha Slovenska« (Najlepša knjiga Slovaške), razstavljala je na Slovaškem, v Nemčiji, Avstriji in na Poljskem. Ima dva otroka, tudi dva psa, živi v Bratislavi.

Slavoljub Stanković, rojen 1956. v Nišu, kjer je končal Umetniško šolo. Diplomiral je na Fakulteti za umetnost v Prištini na grafični smeri pri prof. Zoranu Jovanoviću Dobrotini. Je eden od ustanoviteljev Niškega grafičnega kroga. Je član ULUS-a, grafičnega kolektiva v Nyköpingu (Švedska). Sodeloval je na več kot 60 skupinskih razstavah. Sedemkrat je samostojno razstavljal v Nišu, na Švedskem, na Korčuli in v Ljubljani. Dobitnik sedmih nagrad za ustvarjanje na področju grafike, oblikovanja in slikarstva.

Boris Baćíć, rojen 1968. v Celju, osnovno in srednjo šolo je končal v Puli. V 90. letih prejšnjega stoletja je skoraj končal Fakulteto za arhitekturo v Ljubljani. Dejaven pri KUDu Apokalipsa kot ustanovni član, oblikovalec, grafični in tehnični urednik, urednik za strip in fotografijo. S kolektivom Strip Core ustanovil Stripburger – slovensko strip revijo, oblikoval grafično podobo in uredil več izdaj revije. Oblikoval več razstav stripa, organiziral in izpeljal več stripovskih natečajev z mednarodno udeležbo ter stripovskih delavnic za otroke in mladino. Zadnje čase deluje kot zelo pogrešana oseba.

Andraž Tarman, grafični oblikovalec najmlajše generacije, prejemnik priznanja za novo zasnovo: Cocta za Drogo Kolinska (2006) in posebnega priznanja na mednarodnem natečaju v zvezi z EPK Maribor za zasnovo splava čez Dravo, ki ga je zasnoval skupaj z Gašperjem Premožetom (2010). V letu 2010 je v sodelovanju z arhitektom Jankom Rožičem oblikoval tudi novo podobo literarno filozofske revije Apokalipsa. 

More photos:
http://www.tekstualia.pl/index.php?DZIAL=foto&ID=31

http://www.mojalbum.com/apokalipsa2

Evaluation

O festivalu

Sedmi mednarodni festival Revija v reviji, ki je potekal zadnji teden septembra 2010 v Škocjanu, Sežani, Trstu in Ljubljani, je bil doslej organizacijsko in logistično najzahtevnejši. Ne le da je ponujal več kot štirideset zgoščenih dogodkov, da se ga je udeležilo okrog 40 tujih gostov iz 20 držav in 3 kontinentov, zahteven je bil tudi zaradi izjemno skromnega proračuna za tako velik festival in posledično majhne organizacijske ekipe prostovoljcev, ki pa je odlično izpeljala vse potrebno. To je potrebno še posebej izpostaviti, saj je praktično vsak drug dan šlo za premik v Ljubljano ali obratno, v prestolnici pa so dogodki najzahtevnejše narave (npr. revijalni in knjižni sejem) potekali na različnih lokacijah. Tako je bilo treba mnoge zadeve pripraviti že prej, kar sploh ni bilo enostavno, poleg tega smo nekaj dni pred sejmom imeli poplave in smo se namesto s festivalom ukvarjali z reševanjem uredništva založbe ter skladiščenja knjig.

Festival, ki je na nek način nosilen dogodek projekta Revija v reviji, obenem pa se je nadaljeval tudi s samostojnimi festivali naših partnerskih revij na Madžarskem, Poljskem in Češkem, je v celoti uspel. In to ob vsej zahtevnosti projekta in številnih materialnih omejitvah – na njem smo tako ali drugače predstavili 21 različnih knjižnih ali revijalnih publikacij – med njimi je bilo kar 5 izdaj KUD Apokalipsa, ki so se nanj neposredno navezovale, festivala pa so se udeležili predstavniki kar 16 domačih in tujih revij.

Seveda to ne bi bilo mogoče brez tesnega sodelovanja z društvi na Primorskem in organizacijsko pomočjo našega primorskega partnerja KD Vilenica.

Tudi kar se tiče obiska, smo lahko relativno zadovoljni. Vsi dogodki festivala v Ljubljani so bili odlično obiskani, večja težava s tem je na Primorskem, tudi v Trstu, kjer zato razmišljamo o določenih spremembah. Kljub vsemu se je število obiskovalcev vseh dogodkov po naši oceni približalo številki 1000, kar je nedvomno ob slabi podpori javnih medijev zavidljiv dosežek. Veseli tudi dober obisk obeh okroglih miz – tako tiste o vlogi intelektualca v današnji družbi kot vprašanju družbenega spola ter feminističnih pristopih v literaturi.

Glede obveščanja smo storili vse, kar je v naši moči, tokrat smo s pomočjo sponzorjev npr. pripravili 3000 zloženk in plakatov, naši oblikovalci pa so pripravili dovolj kvalitetno in prepoznavno oblikovanje celotnega festivala in vseh ključnih dogodkov. Za spremljanje festivala smo akreditirali filmsko ekipo samostojne scenaristke Nadje Leban, ki bo pripravila serijo oddaj o festivalu in projektu Revija v reviji. Tu so izjemno dragoceni tudi posnetki obeh simpozijskih dogodkov ob okroglih mizah o Kocbeku in Hamvasu v Ljubljani in Pécsu ter dveh od treh koncertnih dogodkov.

Izjemno pomemben segment festivala je seveda predstavljalo bilateralno in multilateralno sodelovanje v projektu Revija v reviji v luči Višegrada+, ki je privedlo do novih izkušenj v tej mednarodni izmenjavi, pa tudi do prve multilateralne številke, ki prinaša Višegrajski haiku – ta je bil doslej za nas, pa tudi za Evropo in svet, še neraziskana krajina. S tem se je projekt toliko bolje navezal na samo dejavnost KUD Apokalipsa z mednarodnimi haiku natečaji, od poezije do stripa. Kot en od vrhuncev naj omenim še prvi zvezek posebne festivalske izdaje, ki je nastala dokaj spontano – to so izbrani eseji Edvarda Kocbeka v slovenščini in madžarščini, s tovrstnimi izdajami pa bomo nadaljevali tudi v prihodnje.

O knjižnih izdajah 

Kar 5 izdaj KUD Apokalipsa se je navezovalo na naš festival. Začeti je vsekakor treba z obema publikacijama, ki sta povezani s projektom Višegrad+ in sicer Višegrajska haiku antologija revije Apokalipsa št. 143-144 ter posebna izdaja Haiku strip 6, ki je sicer vključena tudi v revijo.

Haiku antologija prinaša prvi prerez ustvarjalnosti tega najkrajšega in najčistejšega (ne le) literarnega žanra na Češkem, Slovaškem, pa s Poljske in Madžarske. Antologija, ki je objavljena na posebnih, ekološko obarvanih straneh revije prinaša dve rubriki, Haiku minima, kjer so objavljeni nacionalni izbori ter Haiku maksima, ki prinaša avtorski, globlji in širši vpogled v haikuje iz držav V4. Z ostalim delom revije, ki poleg omenjenega haiku stripa prinaša še različne haiku natečaje, esej, dnevnik in kritiko – vse v zvezi z žanrom haiku, je to še ena odlična publikacija na temo haikuja, v kateri najdemo zapise v 9 različnih jezikih. 

Haiku strip oz. strip o haikuju 6 ponuja slovenske, češke, romunske, srbske, bosanske, poljske, hrvaške in makedonske stripe. Tokrat je to najobsežnejša haikustripovska publikacija, čeprav morda manjkajo nekateri striparji onkraj Atlantika in iz Zahodne Evrope, prinaša pa zato nova in sveža imena ter države.

Izbrani eseji Edvarda Kocbeka Razumnik pred odločitvijo je prav tako posebna izdaja revije, obenem pa tudi prvi zvezek nove zbirke Revija v reviji. Prinaša 6 esejev iz vseh obdobij Kocbekovega življenja, obširni spremni besedi Primoža Reparja in Janka Rožiča ter kratek uvod madžarskega urednika te izdaje Zoltana Ágostona. Novost te izdaje je, da je z ene strani slovenska, z druge pa madžarska.

Na to izdajo Kocbekovih esejev se veže tudi obsežna izdaja Béla Hamvasa Patmos I, ki na več kot 400 straneh prinaša edinstveno misel tega ideološko izključenega madžarskega intelektualca in nadvse izvirnega evropskega misleca. Teološka razprava Tomaša Halíka Dotakni se ran se prav tako dotika naše osrednje teme festivala, ki v luči družbenega vključevanja in izključevanja pravzaprav pomeni vprašanje svobode, najprej duhovne prostosti, kar je rdeča nit, ki povezuje Halíka s Hamvasem in Kocbekom. 

Primož Repar

Bogato mednarodno festivalsko sodelovanje

Pravkar se je zaključil Literarni festival Revija v Reviji v Pecsu na Madžarskem, ob Essnu in Istanbulu letošnji prestolnici evropske kulture, na katerem so se zvrstile bogate prireditve s slovensko udeležbo. Nekateri dogodki so temu predhodili že maja. Pravzaprav so dogodki na Madžarskem samo nadaljevali in zaokrožili dogajanje 7. mednarodnega festivala Revije v reviji, ki se je odvijal v različnih krajih po Sloveniji in v zamejstvu (Škocjan, Sežana, Trst, Ljubljana). Tega bogatega mednarodnega festivalskega sodelovanja, ki se ta konec tedna in v začetku naslednjega nadaljuje tudi v Varšavi in Ostravi, se udeležujejo avtorji, prevajalci, drugi umetniški ustvarjalci, uredniki, založniki iz dvajsetih držav Evrope, Avstralije in Amerike, na Madžarskem, Poljskem in Češkem pa še iz okoliških držav in manjšinskih okolij. V Sloveniji in v Trstu je bogato dogajanje v sedmih tematskih sklopih ponudilo več kot 40 različnih dogodkov, delovne in festivalske narave, ter številne nove knjižne in revijalne izdaje, ki so nastale v okviru mednarodnega projekta Revija v reviji. Poseben sklop festivala je bil namenjen vprašanju družbenega spola v zvezi s književnostjo inje, poleg mednarodnega branja in različnih pogovorov, prinesel tudi pestro mednarodno omizje z naslovom: Belo črnilo: post/feminizmi, teorije družbenega spola in književnost. Ob češkem gostu in mladih slovenskih znanstvenicah se ga je udeležila tudi prodorna piska in teoretičarka iz Makedonije Jasna Koteska, katere eseji Intimist so izšli v zbirki Fraktal.

V okviru festivala in mednarodnih gostovanj po srednjeevropskih državah Višegrajske skupine se predstavlja multilateralna številka revije Apokalipsa, ki prinaša Višegrajsko haiku antologijo, šesti letnik haiku stripa, ki je izšel tudi kot posebna izdaja revije, obenem bilateralna slovenska in madžarska izdaja izbranih esejev Edvarda Kocbeka ter slovenska izdaja madžarskega misleca in pisatelja Béla Hamvasa Patmos.

Na enodnevnem simpoziju, posvečenem Hamvasovi in Kocbekovi misli, ki je potekal v ljubljanskem Kinodvoru so predstavili novo delo češkega filozofa in teologa Tomaša Halíka Dotakniti se ran, odprli pa so ga s predavanjem profesorja Karlove univerze Pavla Barše, katerega zajetna hrestomatija feminizma je lani izšla pri KUD Apokalipsa. Projekcije dokumentarcev o Edvardu Kocbeku in umetniški film o Béla Hamvasu so videli tako gledalci v Ljubljani kot v Pécsu, kjer je bila razprava na okrogli mizi za razliko od ljubljanske razumljivo bolj usmerjena k madžarskemu Hamvasu. Tema je bila sicer širše zastavljena kot Zgodba intelektualca v 20. stoletju v luči družbenega vključevanja in izločanja.Na okrogli mizi so med drugimi sodelovali tudi Spomenka Hribar, prvi minister za kulturo v neodvisni Sloveniji Andrej Capuder in aktualni Rožančev nagrajenec Peter Kovačič Peršin, s Hrvaške pa naj omenimo vsaj poznavalca Edvarda Kocbeka Zdravka Zimo. Podobne okrogle mize na Madžarskem so se iz Slovenije udeležili Janko Rožič, Andrej Božič, Primož Repar in Gabriella Gaál. Koncerti, pogovori, razstave, filmske projekcije in drugi dogodki v Ljubljani so bili odlično obiskani. Pred in v Gledališču Glej je potekal enodnevni sejem tujih in slovenskih literarnih revij in založb, večer pa je bil posvečen haikuju, ki se vse bolj uveljavlja tudi po vzhodni Evropi. Svoje na svetovnem natečaju nagrajene haikuje so brali avtorji iz vse Evrope, na ogled so bili projekcije mednarodnega haiku stripa – tudi na različnih lokacijah v Sežani, Ljubljani, Pécsu, Varšavi in v Ostravi – večer pa je popestrila zasedba jazz skupine Lolita, ki je s pomočjo pevsko-recitatorske dvojice, izvedla glasbeno varianto slovenske haiku antologije. Nekaj podobnega smo sicer v avtorski izvedbi samih gostov festivala že slišali tudi dan pred tem v Sežani. Pred sicer do zadnjega kotička napolnjenim Glejem pa je ob zvokih lajne dišalo po koruzi. Na mednarodnem haiku natečaju, katerega rezultate so razglasili v Gleju, je slavila Silva Trstenjak iz Hrvaške.

Na izjemno dobro obiskanem literarnem večeru v Pécsu se je haiku knjižno in avtorsko bogato predstavljal tudi z branji in z madžarskimi prevodi poezije Primoža Reparja, Toneta Škrjanca, Alenke Zorman in Milana Dekleve v prevodu Orsolye Gallos (prevedla je tudi Kocbekove eseje, eno besedilo pa spodaj podpisana). V Gleju in v Hiši umetnosti in literature v Pécsu smo ob haiku stripu videli tudi grafike nagrajencev zadnjih desetih letnikov mednarodnega natečaja Jadranke Ivaćić, v evropski prestolnici kulture tudi ustvarjanje madžarskih slikarjev in glasbenikov na to temo.

Na mednarodnih branjih v Sloveniji smo med drugim poslušali bosansko poezijo Mileta Stojića, odlično črnogorsko pripovedništvo Zuvdije Hodžića, Latvijca Leonsa Briedisa, ki bi se moral udeležiti že Vilenice leta 1990, pa mu je sovjetski režim takrat to preprečil z zavrnitvijo vizuma, knjižni sejem je z branjem odprl aktualni Veronikin nagrajenec Andrej Medved, v Trstu pa je bil častni gost festivala pisatelj Boris Pahor. V sklopu ljubljanskih dogodkov svetovne prestolnice knjige velja omeniti tudi promocijo zbirke Apokalipsa v podobi slikarske razstave mehiškega slikarja Humberta Ortege Vilaseñora, koncertno popestritev Vaska Atanasovskega, pa dve razstavi knjižnega oblikovanja v Škocjanu in Sežani. Karavani, ki je krenila proti prestolnici evropske kulture, pa so se pridružili tudi uredniki in avtorji nekaterih drugih revij, ki sodelujejo z madžarsko revijo Jelenkor, ki je v sodelovanju z ljubljansko Apokalipso organizirala bogato dogajanje v Pécsu.

Naj še omenimo glavne organizatorje tega čezmejnega umetniškega vrenja: Primož Repar, Stanislava Chrobáková Repar in Zoltán Ágoston.

Jutka Rudaš

(zapisano za Književne liste, a neobjavljeno)

Media